Nizki ženski čevlji 
Nizki ženski čevlji Nizki škornji
Opis
Obuvala, kakršna opisujejo viri za prvo polovico 19. stoletja, so takale: poleg preprostih, doma izdelanih lesenih cokel, ki so jih nosile ženske predvsem okrog doma na severnem in vzhodnem alpskem območju, so po Hacquetovem poročilu v začetku 19. stoletja obuvale Kranjice nizke čevlje z majhnimi petami, ki so bili spredaj zavezani z rdečim trakcem.
Tudi v Goldensteinovih upodobitvah kmečkih noš in Kordeševih opisih so nizki čevlji izpričani za večji del alpskega oblačilnega območja, na Primorskem pa kot nasploh najbolj priljubljeno obuvalo.
Ker so nizke čevlje nosile ženske le ob nedeljah, je razumljivo, da je pri njihovi izbiri odločal videz, ne pa trpežnost. Tako vsaj za ljubljansko okolico največkrat omenjajo čevlje iz rdečega cajga, ki so jih obuvale ženske v vročih poletnih pražnjih dneh.
Poleg čevljev so Gorenjke po Hacquetovem sporočilu v začetku stoletja nosile tudi še škornje, čeprav ne tako pogosto in splošno kot Dolenjke. Že sredi stoletja pa je Heinko navedel za večino krajev na Dolenjskem, da tam nosijo poleg škornjev tudi čevlje.
Predvsem za Štajersko pa poleg nizkih čevljev in škornjev navajajo viri tudi čevlje na vezalke. Do srede meč segajoči čevlji na vezalke so se sredi 19. stoletja razširili tudi na Kranjsko in so bili v primerjavi s štajerskimi precej bolj lično izdelani.
Čižmi so bili še v 20. stoletju priljubljeno obuvalo starejših ljudi. Visoki čevlji so zašli sredi 19. stoletja tudi v ziljsko žensko nošo in so izpodrinili poprejšnje nizke čevlje. Izdelovali so jih tako, da so za kapico, ob podplatih in na robovih, kjer so bile luknjice za trakove, uporabljali gladko usnje, ostali del pa je bil iz sukna ali žameta in okrasno prešit. Tudi drugod so prešivali domači čevljarji čižme z raznobarvnimi nitmi.
Posebno lepo so bili z raznobarvnimi nitmi okrašeni nevestni čevlji v velikolaškem okraju, izdelani po starejšem kroju že na prehodu v naše stoletje.
Značilnost rateške ženske noše so čevlji, ki so bili že sredi 19. stoletja praviloma krojeni iz enakega blaga, kot je bilo krilo. Tako so nosile k črnim krilom nizke čevlje iz domačega črnega sukna z usnjenimi podplati, srednjo peto in usnjenimi obšivki. K violetno-modrim pasovom pa so obuvale enake suknene čevlje s črno pentljo.
Za vsa navedena obuvala pa velja, da so močno poenostavljena zašla v našo kmečko nošo iz poznobaročne mestne noše. Poleg oblike se jim je spremenila tudi funkcija, saj so kmetice hodile v njih le ob pražnjih dneh in če so šle na pot.
Za delovne dni so bila primernejša trpežnejša obuvala na vezalke ali škornji.
Vsekakor pa tudi za prvo polovico 19. stoletja lahko domnevamo, da so hodile ženske poleti večinoma bose. Ker so slikarji upodabljali in poročevalci opisovali zvečine praznično nošo, premoremo za to domnevo le malo potrdil.
Tako je Goldenstein le enkrat upodobil kmetico, ki je delovno opravljena in bosa. Iz mirenskega okraja pa so sporočili sredi 19. stoletja, da so ženske hodile bose poleti. Že za sedemdeseta leta pa imamo na voljo številna ustna pričevanja, po katerih so ženske ob delavnikih celo v hladnejših dneh hodile bose in so se praznično oblečene ob nedeljah obule šele pred cerkvijo.
K naši narodni noši spadajo nizki usnjeni črni škornji na vezalke. Lahko so tudi okrasno pošiti z barvnimi vzorci. Pri folklori pa zasledimo tudi nizke čevlje. (odvisno od plesov)
Čevlji na sliki so ročno izdelani, po meri.
Izdelal jih je g.Štajnar Primož.
Čevlje izdeluje:
Štajnar Primož, s.p.